2. del
Mersaulta aretirajo in pristane v zaporu, kjer ga sprašujejo o umoru. Branilec ga obvešča, da se je tožilstvo razgovorilo o njegovem privatnem življenju, posebno o njegovi brezčutnosti na materinem pogrebu. Preiskovalec ga imenuje antikrist in maha mu s križem pred nosom. Marie ga obišče, a ji ne nameni pozornosti, saj se bolj ukvarja z ostalim hrupom in dogajanjem okoli sebe. Meni, da ni nič bolj nesrečen od drugih in navadi se brez večjih težav na življenje v samici.
Ugotovi, da mu ni prav nič dolgčas, saj večino časa spi in je, kar pa mu ostane porabi za natančno razmišljanje in analiziranje svoje domače sobe.
Minili so meseci in začelo se je sojenje Mersaultu. Pričali so vodja samostana, lokalni receptor, stari Perez, Celeste, Raymond, Marie in Masson. Obtožba temelji na njegovi brezčutnosti (ni jokal na materinem pogrebu, gledal je film v kinu, oblikoval je zaroto z Raymondom…) in obsodijo ga na smrt. V pričakovanju usmrtitve trikrat zavrne spovednika, vendar na koncu le pride. Mersault posluša do trenutka v katerem besen izkaže nekaj svojih razmišljanj o življenju. Čemu trud in izgovor, ko je vse vendar brez smisla. V zadnjem trenutku občuti, da ga je ta silna jeza očistila zla, osvobodila upanja, da je popolnoma odprt ravnodušnosti sveta in srečen.
Želel bi si le, da bi čim več ljudi gledalo njegovo usmrtitev in da bi iz sovraštva do njega kričali.